April 2025

 

Naslov projekta: »Poklicno usposabljanje na področju zasvojenosti z drogami: opremljanje zdravstvenih delavcev s kompetencami in tehnikami s področja zasvojenosti« (CARE4SUD)

2022-1-LT01-KA220-VET-000086077

Pripravil: Inštitut za raziskave in razvoj “Utrip” (Slovenija)

                                 

Kontekst

Zasvojenost od prepovedanih drog prizadene na milijone ljudi v Evropski uniji (EU) in po svetu. V evropskem poročilu o drogah 2023 je ocenjeno, da je 83 milijonov odraslih v EU (tj. 28,9 % odraslega prebivalstva) vsaj enkrat v življenju uporabilo prepovedane droge. Leta 2019 je v EU umrlo najmanj 5.150 ljudi zaradi prevelikega odmerka, pri čemer se število smrtnih primerov od leta 2012 vsako leto vztrajno povečuje. Po vsej Evropi se razmerje med potrebami in razpoložljivostjo storitev zdravljenja in socialne obravnave, kot so npr. nastanitveni in terapevtski programi, psihiatrično zdravljenje in razne oblike svetovanj, povečuje. Ker se uporaba drog (vključno z alkoholom) še naprej hitro širi, je vedno več ljudi, ki potrebujejo pomoč, zato je vsako leto potrebnih več svetovalcev za zdravljenje zasvojenosti, da bi zadostili naraščajočemu povpraševanju po strokovnem zdravljenju zasvojenosti.

Te izzive še dodatno otežujeta neustrezen obseg vsebin, ki so v učnih načrtih namenjene medicinskim in drugim oblikam obravnave zasvojenosti, in pomanjkanje usposobljenih predavateljev. Ni presenetljivo, da se zdravstveni delavci počutijo slabo pripravljene na obravnavanje specifičnih potreb svojih pacientov glede motenj zaradi uporabe drog (SUD). Raziskave kažejo tudi, da sta stigma in lastno zaznano pomanjkanje usposobljenosti za obravnavo SUD navedena kot pomembna dejavnika, ki prispevata k negativnim stališčem stroke, kot sta nizko spoštovanje oseb s SUD in odpor do dela z njimi. Podobno je raziskava ATLAS-SU Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) o virih za preprečevanje in zdravljenje SUD poudarila pomanjkljivosti v programih usposabljanja na področju SUD po vsem svetu.

V tem kontekstu je nastal projekt CARE4SUD. CARE4SUD – Poklicno usposabljanje na področju zasvojenosti z nedovoljenimi drogami: Opremljanje zdravstvenih delavcev s kompetencami in tehnikami zdravljenja s področja zasvojenosti je projekt, ki ga financira program Erasmus+ Evropske unije (KA 220 VET – Partnerstva za sodelovanje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju) in ga vodi Klaipėdos Ernesto Galvanausko Profesinio Mokymo Centras (Litva) v partnerstvu z Inštitutom za raziskave in razvoj “Utrip” (Slovenija), Sosu Ostjylland (Danska),  Universidade do Porto (CIIE/FPCEUP | Portugalska), Direcția de Asistență Socială și Medicală Cluj–Napoca (Romunija) in Institute of Social Solidarity and Wellbeing: Social Mind (Grčija).

Splošni cilj projekta je zagotoviti večjo strokovnost zdravstvenega osebja na področju zasvojenosti od prepovedanih drog na nacionalni in evropski ravni. Ciljno skupino projekta sestavljajo: 1) zdravstveni delavci v primarnem zdravstvenem sektorju, ki nimajo izkušenj na področju zasvojenosti od prepovedanih drog, 2) zdravniki in drugi zdravstveni delavci, ki se želijo ukvarjati s področjem zasvojenosti, da bi izboljšali svoje znanje in veščine, potrebne za zaposlitev in strokovni razvoj na tem področju; 3) strokovnjaki s področja zasvojenosti (socialni delavci, psihologi, psihiatri idr., ki delajo na področju prepovedanih drog); 4) izobraževalci in izvajalci programov na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja; 5) strokovnjaki in strokovni delavci s področja SUD in socialnega varstva ter 6) oblikovalci politik oziroma odločevalci.

V okviru delovnega paketa št. 2 – Poročilo o pregledu in analizi: Globlji pogled v izobraževalne programe s področja zasvojenosti z drogami so partnerji preučili vse razpoložljive nacionalne izobraževalne programe, vključno s poklicnimi in spletnimi kratkimi tečaji, ki bi lahko izboljšali znanje zdravstvenih delavcev pri prepoznavanju in obravnavi pacientov, katerih zdravstvene težave so posledica motenj zaradi uporabe drog ali se zaradi njih lahko poslabšajo. Pripravljenih je bilo šest nacionalnih poročil, v katerih so bile opredeljene vrzeli in pomanjkanje praktičnih in v prihodnost usmerjenih veščin na področju zasvojenosti od drog na regionalni ravni, o katerih so razpravljali zdravstveni delavci in pacienti (oz. uporabniki programov) sami.

Za razumevanje razmer v vsaki od držav, ki sodelujejo v projektu CARE4SUD, je bilo v okviru projekta pripravljeno transnacionalno poročilo o potrebah in vrzelih na področju zasvojenosti od drog, ki se osredotoča na pravni in družbeni okvir glede zasvojenosti od drog, obstoječo ponudbo usposabljanja in povratne informacije sodelujočih udeležencev (vključno z aktualnimi ali nekdanjimi uporabniki drog) v tem projektu (prek fokusnih skupin in intervjujev) in zdravstvenih strokovnjakov/delavcev na tem področju v šestih partnerskih državah. Vsi partnerji so priznali, da imajo zdravstveni delavci v njihovih državah ogromno pomanjkanje znanja in veščin o tem, kako ravnati z ljudmi, ki uporabljajo ali so uporabljali droge, in pomanjkanje intervencij za zmanjšanje diskriminatornega odnosa (kot je npr. stigmatizacija). Kljub razširjenosti motenj, povezanih z uporabo drog (SUD), in zasvojenosti med ranljivo populacijo, veliki potrebi po zdravstvenih storitvah na tem področju ter vse večji razpoložljivosti učinkovitih pristopov zdravljenja, veliko število posameznikov z motnjami zaradi uporabe drog še vedno ni deležno zdravljenja ter ustreznih smernic in napotitev. Še več, večina zdravstvenih delavcev v Litvi, na Danskem, v Grčiji, Sloveniji, Romuniji in na Portugalskem med šolanjem na medicinski ali zdravstveni fakulteti in prakso ni deležna zadostnega izobraževanja o zasvojenostih, kar vodi v neustrezno in pomanjkljivo zagotavljanje storitev zdravljenja zasvojenosti.

Cilj kratkega policy povzetka: predstaviti potrebe in pomanjkljivosti v praksi pri usposabljanju zdravstvenih delavcev na področju zasvojenosti v šestih sodelujočih državah ter podati priporočila, ki bi lahko izboljšala znanje in veščine na področju zdravljenja, svetovanja ali druge obravnave v primeru zasvojenosti z drogami, povezanih s presejalnimi programi, kratkimi intervencijami in napotitvami na zdravljenje.

 

Usposabljanje na področju zasvojenosti: potrebe/vrzeli in priporočila

Skupne potrebe/vrzeli v vseh partnerskih državah, ki so bile izpostavljene v transnacionalnem poročilu, in iz njih izhajajoča priporočila so:

  • Pomanjkanje celostnega pristopa k zdravju pacientov | Priporočilo: Izboljšati sodelovanje med psihiatrijo, zdravniki s področja zdravljenja zasvojenosti, splošnimi zdravniki in drugimi deli zdravstvene službe. Omogočiti okvir za celostni pristop k zdravju pacientov.
  • Pomanjkanje veščin in znanja zdravstvenih delavcev na področju zasvojenosti | Priporočilo: Opremiti zdravstvene delavce za naloge na področju zasvojenosti z več orodji in veščinami, kot so komunikacijske in motivacijske veščine, poznavanje možnosti zdravljenja, analiza dejavnosti ter sodelovanje s terapevti s področja zdravljenja zasvojenosti in drugimi medsektorskimi partnerji.
  • Pomanjkanje potrjevanja kompetenc in raziskav na področju zasvojenosti | Priporočilo: Zavedati se pomena združevanja in potrjevanja kompetenc v ustanovi, ki lahko razvija in izvaja izobraževanje in usposabljanje, stremeti k višji stopnji uporabe raziskav za spodbujanje z dokazi podprtih intervencij na področju zasvojenosti.
  • Pomanjkanje stalnega izobraževanja zdravstvenih delavcev na področju zasvojenosti | Priporočilo: Udeleženci so opozorili, da ni posebnega stalnega izobraževanja za zdravnike, zdravstvene ali socialne delavce na področju zasvojenosti. Obstaja očitna potreba po formaliziranih, kakovostnih in specializiranih možnostih usposabljanja ter zahteva za certificiranje teh usposabljanj.

Dodatne potrebe/vrzeli, izpostavljene v Sloveniji, in iz njih izhajajoča priporočila:

  • Pomanjkanje formalnih in neformalnih možnosti izobraževanja na področju zasvojenosti z drogami | Priporočilo: Vzpostaviti in spodbujati bolj strukturirane možnosti usposabljanja za zdravstvene in druge strokovne delavce, vključno s programi poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter stalnim strokovnim izpopolnjevanjem o temah, povezanih z zasvojenostjo. Univerze in medicinske ali zdravstvene fakultete bi morale vključiti specializirane module o preventivi, medicini zasvojenosti, motivacijskih intervjujih, zmanjševanju škode in interdisciplinarnem sodelovanju.
  • Razdrobljenost storitev in slabi mehanizmi napotovanja | Priporočilo: Razviti standardiziran nacionalni protokol za napotitve, da se zagotovi lažji prehod med storitvami (preventiva, zmanjševanje škode, zdravljenje, okrevanje). Spodbujati celostne pristope k oskrbi s krepitvijo sodelovanja med zdravstvenimi in socialnimi službami ter organizacijami v skupnosti.
  • Neenak regionalni dostop do programov, usmerjenih v okrevanje in reintegracijo | Priporočilo: Razširiti regionalni dostop do programov, usmerjenih v abstinenco in reintegracijo, vključno z nastanitvijo, podporo pri zaposlovanju in psihosocialnimi intervencijami. Zagotoviti ustrezno javno financiranje teh storitev in jih vključite v nacionalni sistem zdravstvenega zavarovanja, da izboljšamo njihovo kakovost in trajnost.
  • Nezadostna usposobljenost strokovnjakov za obravnavanje kompleksnih potreb uporabnikov storitev | Priporočilo: Zdravstvene in socialne delavce opremiti z dodatnimi kompetencami na področju telesne dejavnosti kot terapije, preprečevanja ponovitve bolezni (relaps), pristopov, občutljivih na stigmo, in dela z ranljivimi skupinami. To vključuje ciljno usmerjeno usposabljanje o uporabi z dokazi podprtih modelov preventive in drugih intervencij.
  • Pomanjkanje z dokazi podprtih preventivnih programov v regijah in občinah | Priporočilo: Okrepiti usposabljanje strokovnjakov s področja preventive, nudenje tehnične podpore in spodbujanje k izvajanju nacionalnih standardov kakovosti. Povečati financiranje in politično podporo lokalnim nevladnim organizacijam in akterjem na področju javnega zdravja, ki izvajajo z znanostjo podprte preventivne ukrepe.
  • Omejeno stalno izobraževanje strokovnjakov s področja zasvojenosti | Priporočilo: Razviti akreditirane, modularne programe usposabljanja za sedanje strokovnjake (splošne zdravnike, medicinske sestre/tehnike, psihiatre, socialne delavce), ki obravnavajo tako teoretične kot praktične vidike obvladovanja zasvojenosti. Vključiti možnosti certificiranja in specializacije za nadaljnjo profesionalizacijo področja.

 

»Podpora Evropske komisije pri pripravi tega sporočila za javnost ne pomeni njene potrditve vsebine, ki odraža zgolj stališča avtorjev. Nacionalna agencija in Evropska komisija tudi nista odgovorni za uporabo vsebine sporočila.«